Kot mlada učiteljica je prišla k nam. Lepotica s stilom, pa še izobražena, uf trd oreh za fante. Seveda je lahko izbirala med najboljšimi in izbrala njega, lepotca s potencialom, sina lokalnega veljaka.
Hiša, dva otroka, karieri.......ni da ni. Avto za tiste čase, potem celo dva, vsak svojega, on izjemno uspešen v največjem podjetju, bil je poddirektor, ona na vrhuncu kariere, ravnateljica. Otroka uspešna, punca je študirala v tujini, fant v Lj., oba uspešna.
Ampak potem se je po letu 1995 pričelo vse lomiti, na njeno kariero je padel madež goljufanja pri gradnji nove šole, pravzaprav bi ji naj podtaknili, on je ostal brez službe, star malo čez 50, podjetje je šlo v stečaj. Nekoč izjemna hiša z izjemnimi cvetličnimi vrtovi, je dobivala drug izgled. On je pričel hoditi po oštarijah, bil je glasen, vedno je hotel imeti prav, pač tak neugoden, ki se je spustil v politiko, ona je postala učiteljica in glede na prejšnji status, je popolnoma odpovedala, učenje je ni zanimalo, učenci so se iz nje norčevali, sodelavci so se je pričeli ogibati, njena zunanjost je postajala zanemarjena. Takrat sem ravno končala fax!
Po upokojitvi, je nismo več videli, govorilo se je marsikaj, tudi njen mož je velikokrat v gostilni govoril o tem kako pije, da je pijana praktično od jutra do večera, da dnevno spije po več litrov pijače.
Njun sin, nekoč največji um, ampak res, tako razgledanega človeka še v življenju nisem spoznala, zapit, zapijala sta se z mamo, do njene smrti, pred kratkim.
Hiša je popolnoma zanemarjena, večkrat zakrpana streha, okna dotrajana, nekatera polomljena, polomljeni in pokvarjeni roloji.....čudovite cvetoče grmovnice v večini podivjane ali pa prerasle, ozka potka, ki vodi do vhodnih vrat, ki so zgleda bila zamenjana....žalost.
In včeraj zvečer se mi je po večih letih (cc 25 let, bila je moja šolska pot) zatožilo iti po njej, zato tudi to pišem, grm z posebnimi rdečimi cvetovi, si je pričel prisvajati tudi ozemlje naše potke, cvet, ki sem ga občudovala že pred leti, me je tudi tokrat pritegnil, nekako mi je prišlo na misel, da bi tisti mladi poganjek izkopala in ga presadila, bilo je na poti nikakor ne na dvorišču, pa se ob meni pojavi podoba človeka, ki zaledeni kri, še tako hladnemu človeku, hudo kriv nos, verjetno posledica zloma, popolnoma zarasel obraz, lasje razmrščeni, zobovje srhljivo gnilo, smrad po urinu, jezno zarenči, češ kaj pa počnete, zginite prek...e svi..e..............
Ja prepoznala sem ga, bil je sin. Seveda sem se takoj odpravila domov, domači so mi povedali žalostno zgodbo o tem kako je umirala mati, kako je hiša hudo zanemarjena od znotraj, ne le dotrajana oprema, vsepovsod umazanija, plesnoba....ko so prišli po njo iz pogrebnega zavoda, so si hodili po zrak, da so njeno telo lahko uredili in dali, kam pač jih dajo....včasih pa sem si kot deklica predstavljala, da v njej bivata sam kralji in kraljica s svojimi otroci.
Ni moj namen pisanja, da komu privoščim, da koga opozorim, da dam komu kaj vedeti. Vsak bo zgodbo bral drugače, iz svojega zornega kota. Mene je pravzaprav misel na to družino, danes okupirala, ne morem si jih izbit iz glave, je pač tak dan.
Življenje pa piše zgodbe, nihče nima nobenih zagotovil, padejo še tako stabilni in zrastejo tudi tisti, ki so neperspektivni.
Imejte se!
Hiša, dva otroka, karieri.......ni da ni. Avto za tiste čase, potem celo dva, vsak svojega, on izjemno uspešen v največjem podjetju, bil je poddirektor, ona na vrhuncu kariere, ravnateljica. Otroka uspešna, punca je študirala v tujini, fant v Lj., oba uspešna.
Ampak potem se je po letu 1995 pričelo vse lomiti, na njeno kariero je padel madež goljufanja pri gradnji nove šole, pravzaprav bi ji naj podtaknili, on je ostal brez službe, star malo čez 50, podjetje je šlo v stečaj. Nekoč izjemna hiša z izjemnimi cvetličnimi vrtovi, je dobivala drug izgled. On je pričel hoditi po oštarijah, bil je glasen, vedno je hotel imeti prav, pač tak neugoden, ki se je spustil v politiko, ona je postala učiteljica in glede na prejšnji status, je popolnoma odpovedala, učenje je ni zanimalo, učenci so se iz nje norčevali, sodelavci so se je pričeli ogibati, njena zunanjost je postajala zanemarjena. Takrat sem ravno končala fax!
Po upokojitvi, je nismo več videli, govorilo se je marsikaj, tudi njen mož je velikokrat v gostilni govoril o tem kako pije, da je pijana praktično od jutra do večera, da dnevno spije po več litrov pijače.
Njun sin, nekoč največji um, ampak res, tako razgledanega človeka še v življenju nisem spoznala, zapit, zapijala sta se z mamo, do njene smrti, pred kratkim.
Hiša je popolnoma zanemarjena, večkrat zakrpana streha, okna dotrajana, nekatera polomljena, polomljeni in pokvarjeni roloji.....čudovite cvetoče grmovnice v večini podivjane ali pa prerasle, ozka potka, ki vodi do vhodnih vrat, ki so zgleda bila zamenjana....žalost.
In včeraj zvečer se mi je po večih letih (cc 25 let, bila je moja šolska pot) zatožilo iti po njej, zato tudi to pišem, grm z posebnimi rdečimi cvetovi, si je pričel prisvajati tudi ozemlje naše potke, cvet, ki sem ga občudovala že pred leti, me je tudi tokrat pritegnil, nekako mi je prišlo na misel, da bi tisti mladi poganjek izkopala in ga presadila, bilo je na poti nikakor ne na dvorišču, pa se ob meni pojavi podoba človeka, ki zaledeni kri, še tako hladnemu človeku, hudo kriv nos, verjetno posledica zloma, popolnoma zarasel obraz, lasje razmrščeni, zobovje srhljivo gnilo, smrad po urinu, jezno zarenči, češ kaj pa počnete, zginite prek...e svi..e..............
Ja prepoznala sem ga, bil je sin. Seveda sem se takoj odpravila domov, domači so mi povedali žalostno zgodbo o tem kako je umirala mati, kako je hiša hudo zanemarjena od znotraj, ne le dotrajana oprema, vsepovsod umazanija, plesnoba....ko so prišli po njo iz pogrebnega zavoda, so si hodili po zrak, da so njeno telo lahko uredili in dali, kam pač jih dajo....včasih pa sem si kot deklica predstavljala, da v njej bivata sam kralji in kraljica s svojimi otroci.
Ni moj namen pisanja, da komu privoščim, da koga opozorim, da dam komu kaj vedeti. Vsak bo zgodbo bral drugače, iz svojega zornega kota. Mene je pravzaprav misel na to družino, danes okupirala, ne morem si jih izbit iz glave, je pač tak dan.
Življenje pa piše zgodbe, nihče nima nobenih zagotovil, padejo še tako stabilni in zrastejo tudi tisti, ki so neperspektivni.
Imejte se!
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 02 Maj 2016 11:39