http://revijazarja.si/clanek/ljudje/56b ... i-na-bolje
Firma je šla v stečaj, se mi je pa zelo kmalu ponudila nova možnost. Dobila sem delo kot novinarka v oddaji Tednik. To je bilo leta 2011. V službi sem uživala, napadi so se nehali. Čez pol leta pa nov šok.
Kaj se je zgodilo?
Ena od sodelavk je začela hudo pritiskati name. Nisem samo jaz imela problemov z njo, gospa je tam že 30 let in to počne že ves čas, ljudje pa to dopuščajo. Spet sem bila v situaciji, ko sem iz strahu pred izgubo službe požrla vse, kar je počela. Ko so se njeni pritiski stopnjevali, sva še z eno kolegico to omenili uredniku.
Je bilo potem kaj bolje?
Urednik je zadevo rešil tako, da naju je pod pretvezo varčevalnih ukrepov zaposlil samo še polovično, drugo polovico pa sva oddelali v uredništvu informativnega programa. Bil je ubijalski delovni čas, vsaj zame. Po ves dan sem bila zdoma. Ena od urednic mi je po telefonu dejala, da bo ena od naju morala iti. Občutek, da ne zmorem, da nisem dovolj dobra, je povzročil, da so se mi spet začeli pojavljati panični napadi. Zdaj nič več samo v lokalih, doletelo me je lahko kjerkoli, v avtu, na sprehodu s prijateljem po mestu, celo doma. Najhuje je bilo, da se z nikomer nisem mogla pogovoriti. Edino Miša Molk me je razumela. Povedala mi je, da se je to dogajalo tudi njej. Rekla mi je: »Ljubica, če se ne boš postavila zase, se nihče ne bo. Postavi meje. Na televiziji je krut svet.« Čeprav sem vedela, da ima prav, nisem imela moči, da bi kaj naredila. Potem je šlo samo še navzdol. Napadi so se mi začeli dogajati v službenem avtu, ko smo se peljali na teren. Stvari, ki so mi bile prej v užitek, so postale muka. Ko je šlo celo tako daleč, da nisem bila sposobna speljati snemanja do konca, sem se zavedela, da tako ne gre več naprej. Bila sem utrujena, tako fizično kot psihično. Maja 2014 sem pustila vse skupaj in ostala doma.
Je bilo za š
Firma je šla v stečaj, se mi je pa zelo kmalu ponudila nova možnost. Dobila sem delo kot novinarka v oddaji Tednik. To je bilo leta 2011. V službi sem uživala, napadi so se nehali. Čez pol leta pa nov šok.
Kaj se je zgodilo?
Ena od sodelavk je začela hudo pritiskati name. Nisem samo jaz imela problemov z njo, gospa je tam že 30 let in to počne že ves čas, ljudje pa to dopuščajo. Spet sem bila v situaciji, ko sem iz strahu pred izgubo službe požrla vse, kar je počela. Ko so se njeni pritiski stopnjevali, sva še z eno kolegico to omenili uredniku.
Je bilo potem kaj bolje?
Urednik je zadevo rešil tako, da naju je pod pretvezo varčevalnih ukrepov zaposlil samo še polovično, drugo polovico pa sva oddelali v uredništvu informativnega programa. Bil je ubijalski delovni čas, vsaj zame. Po ves dan sem bila zdoma. Ena od urednic mi je po telefonu dejala, da bo ena od naju morala iti. Občutek, da ne zmorem, da nisem dovolj dobra, je povzročil, da so se mi spet začeli pojavljati panični napadi. Zdaj nič več samo v lokalih, doletelo me je lahko kjerkoli, v avtu, na sprehodu s prijateljem po mestu, celo doma. Najhuje je bilo, da se z nikomer nisem mogla pogovoriti. Edino Miša Molk me je razumela. Povedala mi je, da se je to dogajalo tudi njej. Rekla mi je: »Ljubica, če se ne boš postavila zase, se nihče ne bo. Postavi meje. Na televiziji je krut svet.« Čeprav sem vedela, da ima prav, nisem imela moči, da bi kaj naredila. Potem je šlo samo še navzdol. Napadi so se mi začeli dogajati v službenem avtu, ko smo se peljali na teren. Stvari, ki so mi bile prej v užitek, so postale muka. Ko je šlo celo tako daleč, da nisem bila sposobna speljati snemanja do konca, sem se zavedela, da tako ne gre več naprej. Bila sem utrujena, tako fizično kot psihično. Maja 2014 sem pustila vse skupaj in ostala doma.
Je bilo za š
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 17 Sep 2016 23:28