novopečena dr.med napisal:
Dragi znanci in neznanci!
Sem zdravnica, ki je ravnokar diplomirala in bo, hvala bogu kar hitro, pričela s specializacijo. Ta forum načeloma prebiram samo iz strokovnega vidika, brskam po nasvetih, ampak zadnje dni se precej širi med nami medicinci. Zgroženi smo, ker se ob takih situacijah jasno pokaže, kako najglasneje vedno pametujejo tisti, ki nimajo pojma o medicini, ki imajo ''teto na hodniku onkološke in vedo, kako tam reči stojijo.''. Samo nekaj bi želela reči: Nimate pojma o medicini, zato ne pametujte!
- Sem empatična oseba in poslanstvo sem našla v tem, da pomagam ljudem, ampak zaboga, kako to, da vsi pričakujete, da bomo zdravniki malodane vaši najboljši prijatelji, ali pa vsaj sorodniki, ki bomo morali najprej poslušati čustveno izpoved, ki se vleče vse od noric pa zlomljene noge do tahikardije in vam z materinskim glasom zagotoviti, da je res potrebno, da se vas prednostno vzame in takoj, po možnosti v minuti ali dveh izvedli vse teste. Tudi jaz sem, ko sem bila pred leti brucka, verjela, da moram vsakega pacienta obravnavati kot človeka, ga potolažit, če pride na pregled prestrašen, AMPAK sem že v tretjem letniku kot svetovalka za mladostnike marsikdaj hodila s solzami in s težkimi čustvi domov, ker mi je bilo res hudo ob nekaterih zgodbah in če se ne bi vsaj nekoliko čustveno oddaljila od tega, ne bi mogla nikogar zdravit, ker bi mi to zameglilo um in razumno presojo, ki je definitivno bolj pomembna kot moj sočutni dotik (seveda to ne pomeni, da zdravnik ne sme biti korekten v obravnavi) – bi dali skalpel v roke svoji najboljši prijateljici? Sosedi? Ne, ne bi. In res je težko, ko sprejmeš 60-70 pacientov na dan biti vedno nasmejan in dobre volje, ter pripravljen poslušati. Preprosto, ker žal ni časa in ker smo ljudje akcije, hitro moramo zagotoviti olajšanje. Ja, vemo, da je birokracija grozna in sistem ni perfekten. Ampak tudi nam ni, ko žrtvujemo dobršen del socialnega življenja in ko delamo nočne (ki, četudi so res dodatno plačane, za ''navadne zdravnike'', kakršna sem trenutno jaz, spet ne pomenijo ravno ogromno) in vikende, ni lahko.
- ZMOTLJIVI SMO. Ja, smo. Grdo je, ampak kadar dobimo pacienta v obravnavo, velikokrat začnemo pri statistiki¬: toliko in toliko je zlomov, toliko in toliko je pljučnic, toliko in toliko je možnosti za infekcije. In v 95 primerih od 100 rešimo problem. 95 ljudi od nas odide srečnih. Od teh stotih en pristane na intenzivni negi in spet eden od petih te 0,01 kmalu po sprejemu umre – včasih, ker ne ugotovimo diagnoze pravočasno, včasih, ker se ne da nič storiti, včasih pa sploh ne vemo zakaj. Včasih se recimo, rak trebušne slinavke, tako dobro skriva, da kdo pride z rahlimi bolečinami v hrbtenici, odide pa z hudo diagnozo in dvema mesecema življenja. Računica ni poštena. In dobro vemo, da so ti ljudje nekomu veliko pomenili – ampak bi nas oviralo pri nadaljnjem delu – zato se prisilimo, da včasih pogledamo stran. Ljudje prihajajo in odhajajo. To je dejstvo in s tem bo treba živeti 40 let. Morda smo zgrešili pri enemu, a pomagali 1000 drugim. Gotovo se to kdaj zgodi, le, da je razlika v tem, da se nekateri zatipkajo ali zaračunajo 30 evrov preveč, morda še kaj hujšega – ampak vse drugo je popravljivo. Človek ni.
- GLEDAMO STATISTIKO: Zadnjič smo imeli v ambulanti pacienta, ki ima Duchennovo mišično distrofijo in je star 30 let. Pričakovana življenjska doba bolnikov je okoli dvajset let – on bo, po ocenah, to presegel za nekaj več kot tretjino, saj gre bolezen že h koncu. Ampak med to množico je bil tudi fant, ki je umrl pri 13, drugi, ki je umrl pri 18, tretji pri 17. Kličite to čudež, kakor hočete, a nismo čarovniki, ki bi lahko napovedali resnično zahtevne specifike – in ne, ni lahko povedati staršem, da bodo imeli trajno prizadetega otroka, ali pa, da ni več upanja. Nihče to ne dela za zabavo. Tudi zavarovalnica ne krije vzdrževanja, prelaganja na neskončnost, z nasmeškom. Starejši zdravniki velikokrat preživljajo popoldneve v pisanju prošenj etičnim komisijam, ali ob knjigah, ko ne vedo več, kaj in kako naprej. Ampak tega ne vidi nihče, ker se to odvija doma in v prostem času. Ko je pa čas za pljuvanje, pa radi ta 0,001 procent vlečemo za pljuvanje. In medijem je itak vseeno, ker hočejo klike, hočejo nekaj, kar bi se dotaknilo gledalcev, jih osebno vpletlo. In zakaj torej, v nekaterih temah razlagate, kako nam je edini cilj le ta, da bi nekoga razmesarili, ko pa ne veste, kaj stoji v ozadju. Za vsako stvar odgovarjamo. Če gre prav, smo popljuvani, da ne vidimo naprej od lastnega plota, če gre narobe, pa spet, zakaj nismo tega preprečili.
Statistika napoveduje, da bom po največji verjetnosti umrla med 64-70-letom. Z več kot deset let krajšo dobo od povprečnega milenijca. Zaradi pomanjkanja spanja, stresa, obremenjenosti in neredne prehrane. Ampak še vedno sem odločena to počet in pomagat, pa čeprav vem, da bom verjetno enkrat storila napako, pa čeprav vem, da me čaka vsaj deset tožb, od katerih bosta 2/3 neupravičeni (ker pacient ni po pravici odgovarjal na vprašanja, kar je imelo resne posledice). Nekateri mi bodo hvaležni, za druge bom brezsrčna pošast. Tako pač je.
In ja, v medicini so nekateri, ki gor pridejo z željo po odlični plači, tega ne mislim zanikati, a mislim, da za vsakogar, ki je kolikor toliko srčen, to sčasoma postane povsem stranski fakt ali pa se taki eliminirajo po naravni selekciji. Odgovornosti pri večini ne odtehta niti 3000 evrov plače, kaj šele bistveno manjša vsota, ki jo recimo, trenutno jaz prejemam. Ampak sem prekleto hvaležna, da jo.
Ti nisi za ta poklic,ne za to delo. Na žalost je v našem zdravstvu večinoma takih.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 08 Nov 2016 21:08