Draga Petrchee,
Glede na to, da je preteklo že precej časa, odkar si mi postavila vprašanje, si zdaj zagotovo že sama bližje odgovorom.
Ne znam povedati, kdo v Sloveniji je najboljši… Jaz se imam za srečnico, saj sem v obravnavi tako pri prof. dr. Mojci Zvezdani Dernovšek kot pri psihoterapevtki dr. Leonidi Zalokar. Obe se ukvarjata z osebnostnimi motnjami.
Končno imam občutek, da me poslušata in dejansko razumeta, o čem govorim, česar prej nisem doživela pogosto, pa sem v svoji "karieri" menjala že kar nekaj psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov.
Nekateri motnje sploh niso priznavali, drugi so bili zaradi slovesa BPD-ja že vnaprej prepričani v neuspeh.
Če je moja kombinacija terapevtke in zdravnice res tista, debest, taprava, bo pokazal čas. Jaz verjamem, da sta najboljši, saj so bližnji že začeli pri meni opažati bistvene razlike, odkar sodelujem z njima.
Sama sem se odločila za podporno terapijo z zdravili. V bistvu niti nisem imela prav veliko izbire, sploh ne o antidepresivih, saj so bile moje ponavljajoče depresije prehude. Ko sem bila 2011 hospitalizirana, so mi poleg ADjev uvedli še stabilizator razpoloženja, (ki je dejansko pomagal!), zaradi hude anksioznosti, pa so mi namesto anksiolitika, kakšni benzodiazepini mi tako ali tako niso več "prijeli", dodali še blag odmerek antipsihotika. Po dveh letih sem ga na svojo željo in z zdravniškim "žegnom" lahko povsem opustila, odmerek ostalih dveh zdravil pa zmanjšala na minimalno. Dojemala sem ju zgolj kot berglo in pomagalo je, da sem se lažje sprijaznila s tem.
Tudi s sedanjo zdravnico sva se strinjali s trenutnim minimalnim odmerkom zdravil, ki pa so zdaj še sodobnejša in imajo še manj stranskih učinkov od prejšnjih.
Seveda sem vmes poskusila speljati tudi obdobje brez zdravil, kar pa se ni najboljše končalo…
DBT-ja sem se učila povsem samoiniciativno. Opravila sem ves 9-mesečni program, to je vse tri module (toleranco stresa, regulacijo emocij in učinkovitost medsebojnih odnosov), čuječnost (mindfulness) pa smo vadili skozi cel tečaj, tudi do večkrat na posamezno srečanje. Ves takratni denar, s katerim sem razpolagala, sem vložila v terapije. Tečaj ni bil poceni, bil pa je takrat edini dostopen DBT tečaj na spletu. (emotionallysensitive.com, Debbie DeMarco Bennett)
Vem, da bi sedaj odnesla še veliko več, takrat pa sem imela ob sebi 3-mesečno dojenčico, tečaj pa se je zaradi časovne razlike začenjal ob enih zjutraj. Bila sem neprespana, utrujena in izčrpana…
Kasneje sem, spet samoiniciativno, redno dva- ali večkrat dnevno meditirala, poslušala predavanja in izkušnje z borderlajnom na YouTube-u, redno vadila DBT veščine, delala vaje, pisala dnevnik, odkrivala trigerje, jih analizirala…
Knjiga The Dialectical Behavior Therapy Skills Workbook, (McKay, Brantley, Wood) je postala moja biblija. S sabo vedno in povsod vlačim še Mejno osebnostno motnjo za telebane… Tako, za vsak slučaj…
Na srečo vseh nas MOM-ovcev se je lansko leto z DBT-jem začela ukvarjati tudi prof. Leonida Zalokar in tako se nam končno obetajo boljši časi in s tem dostop do dialektične vedenjske terapije tudi pri nas.
Še vedno pogrešam skupinske terapije. Ena ali dve taki skupini naj bi potekali v Ljubljani, vendar se mi kot pacientki z diagnozo bpd ni uspelo vključiti.
Nekaj podobnega skupinskim terapijam pa sem preizkusila v dnevni bolnici. Program je obsegal 12 skupinskih srečanj in ga zaradi uspeha in premika, ki sem ga dosegla še s pomočjo delovne terapevtke, priporočam dalje vsakemu…
Zelo uporabni sta še aplikaciji Daylio in DBT Travel Guide. S prvim spremljam in vsak dan beležim svoje počutje, drugi te korak za korakom vodi skozi krizo in tako blaži simptome, od intenzivnih čustev, do prehranjevalnih navad ali želje po samopoškodovanju. Zelo priporočam obe.
Pri nas razen foruma nimamo neke virtualne skupnosti. Še vedno je borderlajn tabu in le redki se opogumijo za sodelovanje. Predvidevam, da bo preteklo še nekaj časa, preden bo tudi pri nas zaživela še npr. FB stran. Obstaja sicer podporna skupina za svojce narcisov, vendar člani niso bili najbolj veseli mojega sodelovanja. Zato ti svetujem, da se vključiš v katero tujo skupino. Če ne drugega, ugotoviš in dobiš občutek, da nisi sama v tem dreku…
Upam, da sem ti kaj pomagala…
Vesna
Glede na to, da je preteklo že precej časa, odkar si mi postavila vprašanje, si zdaj zagotovo že sama bližje odgovorom.
Ne znam povedati, kdo v Sloveniji je najboljši… Jaz se imam za srečnico, saj sem v obravnavi tako pri prof. dr. Mojci Zvezdani Dernovšek kot pri psihoterapevtki dr. Leonidi Zalokar. Obe se ukvarjata z osebnostnimi motnjami.
Končno imam občutek, da me poslušata in dejansko razumeta, o čem govorim, česar prej nisem doživela pogosto, pa sem v svoji "karieri" menjala že kar nekaj psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov.
Nekateri motnje sploh niso priznavali, drugi so bili zaradi slovesa BPD-ja že vnaprej prepričani v neuspeh.
Če je moja kombinacija terapevtke in zdravnice res tista, debest, taprava, bo pokazal čas. Jaz verjamem, da sta najboljši, saj so bližnji že začeli pri meni opažati bistvene razlike, odkar sodelujem z njima.
Sama sem se odločila za podporno terapijo z zdravili. V bistvu niti nisem imela prav veliko izbire, sploh ne o antidepresivih, saj so bile moje ponavljajoče depresije prehude. Ko sem bila 2011 hospitalizirana, so mi poleg ADjev uvedli še stabilizator razpoloženja, (ki je dejansko pomagal!), zaradi hude anksioznosti, pa so mi namesto anksiolitika, kakšni benzodiazepini mi tako ali tako niso več "prijeli", dodali še blag odmerek antipsihotika. Po dveh letih sem ga na svojo željo in z zdravniškim "žegnom" lahko povsem opustila, odmerek ostalih dveh zdravil pa zmanjšala na minimalno. Dojemala sem ju zgolj kot berglo in pomagalo je, da sem se lažje sprijaznila s tem.
Tudi s sedanjo zdravnico sva se strinjali s trenutnim minimalnim odmerkom zdravil, ki pa so zdaj še sodobnejša in imajo še manj stranskih učinkov od prejšnjih.
Seveda sem vmes poskusila speljati tudi obdobje brez zdravil, kar pa se ni najboljše končalo…
DBT-ja sem se učila povsem samoiniciativno. Opravila sem ves 9-mesečni program, to je vse tri module (toleranco stresa, regulacijo emocij in učinkovitost medsebojnih odnosov), čuječnost (mindfulness) pa smo vadili skozi cel tečaj, tudi do večkrat na posamezno srečanje. Ves takratni denar, s katerim sem razpolagala, sem vložila v terapije. Tečaj ni bil poceni, bil pa je takrat edini dostopen DBT tečaj na spletu. (emotionallysensitive.com, Debbie DeMarco Bennett)
Vem, da bi sedaj odnesla še veliko več, takrat pa sem imela ob sebi 3-mesečno dojenčico, tečaj pa se je zaradi časovne razlike začenjal ob enih zjutraj. Bila sem neprespana, utrujena in izčrpana…
Kasneje sem, spet samoiniciativno, redno dva- ali večkrat dnevno meditirala, poslušala predavanja in izkušnje z borderlajnom na YouTube-u, redno vadila DBT veščine, delala vaje, pisala dnevnik, odkrivala trigerje, jih analizirala…
Knjiga The Dialectical Behavior Therapy Skills Workbook, (McKay, Brantley, Wood) je postala moja biblija. S sabo vedno in povsod vlačim še Mejno osebnostno motnjo za telebane… Tako, za vsak slučaj…
Na srečo vseh nas MOM-ovcev se je lansko leto z DBT-jem začela ukvarjati tudi prof. Leonida Zalokar in tako se nam končno obetajo boljši časi in s tem dostop do dialektične vedenjske terapije tudi pri nas.
Še vedno pogrešam skupinske terapije. Ena ali dve taki skupini naj bi potekali v Ljubljani, vendar se mi kot pacientki z diagnozo bpd ni uspelo vključiti.
Nekaj podobnega skupinskim terapijam pa sem preizkusila v dnevni bolnici. Program je obsegal 12 skupinskih srečanj in ga zaradi uspeha in premika, ki sem ga dosegla še s pomočjo delovne terapevtke, priporočam dalje vsakemu…
Zelo uporabni sta še aplikaciji Daylio in DBT Travel Guide. S prvim spremljam in vsak dan beležim svoje počutje, drugi te korak za korakom vodi skozi krizo in tako blaži simptome, od intenzivnih čustev, do prehranjevalnih navad ali želje po samopoškodovanju. Zelo priporočam obe.
Pri nas razen foruma nimamo neke virtualne skupnosti. Še vedno je borderlajn tabu in le redki se opogumijo za sodelovanje. Predvidevam, da bo preteklo še nekaj časa, preden bo tudi pri nas zaživela še npr. FB stran. Obstaja sicer podporna skupina za svojce narcisov, vendar člani niso bili najbolj veseli mojega sodelovanja. Zato ti svetujem, da se vključiš v katero tujo skupino. Če ne drugega, ugotoviš in dobiš občutek, da nisi sama v tem dreku…
Upam, da sem ti kaj pomagala…
Vesna