Ker je bilo delno navdahnjeno tudi s to temo, dodajam se sem povezavo, na kaj konkretno se komentar nanasa.
Desiderius_da_Pietri napisal:
Dan se bliza koncu in spodobilo bi se, da nekako korektno zakljucim to temo oz. podam izhodisce za naprej. :-)
Najprej glede primera samega sebe, ki sem ga zapisal na zacetku... Ceprav je v srzi vse opisano resnicno (prilagodil sem zgolj nekaj malenkosti, ki pa niso bistvene za samo vrednotenje) opisani moski vendar mnogih ni preprical. Kar je povsem predvidljivo. Ker niso lastnosti tiste, ki nas privlacijo. Opis pa ravno to je - opis resnicnih lastnosti nekoga (pa ceprav mene). In ceprav sem podal bolj ali manj vse lastnosti, ki jih zenske navajajo, ko opisujejo moskega, ki ga zelijo, ni prislo skozi. Kar je prav.
Lastnosti nekoga so (ali pac niso) vsecne. Vsecnost pa ni custvo, zato ne spodbuja k akciji, dejavnosti. Tisto, kar dva privlaci na dolgi rok je intuicija (sporazumevanje brez besed), kot je nkdo ze zgoraj zapisal. A kaj intuicija sploh je. Oziroma, kako do nje pride. Ali se bolje, zakaj je tako pomembna in hkrati tako "skrivnostna"?
Zato ker intuicija omogoca odlocanje na podlagi sporazumevanja brez besed, mora biti neko gibalo, nek poriv, ki cloveka spodbudi k nekemu pocetju. Ce dobro premislite, boste kmalu uvideli, da kadarkoli ste v preteklosti slsali govoriti o intuiciji, je bilo to v povezavi z odlocitvijo o neki aktivnosti. Torej je clovek intuitivno zacutil, kaj mora storiti. In tega po pravilu ne zna drugace opisati z besedami.
Intuicija je torej zgolj drugo ime za custveno uglasenost (harmonijo) dveh (lahko tudi vec, a v kontekstu teme to ni pomembno) oseb, ki moreta predvidevati reakcije eden drugega izven okvirjev stroge racionalnosti. Torej dveh, ki moreta komunicirati s custvi, oz. socutiti. Intuicija je torej izraz, ki opisuje dinamiko socutja, oz. slovnicno bolj pravilno socutenja. In ravno zaradi te custvene povezanosti mnogi ljubezen zmotno pojmujejo kot custvo.
Kar ne bi moglo biti bolj napacno. Ljubezen je intuitiven odnos vsaj dveh akterjev, ki medsebojno izmenjujeta zivljenjsko energijo (torej eden drugega vzajemno navdihujeta, pozivljata,...). Ni torej cudno, da celo sveto pismo kot najvisji izraz bozanske ljubezni postavlja dih zivljenja, ki ga bog vdihne cloveku in ga s tem ozivi. Kakor tudi potem ni cudno, da se moreta ljubiti dva, oba gluhonema in slepa (torej ne ustrezata in povecinu tudi ne zaznavata nobene od lastnosti, ki jih sicer pripisujemo idealnemu partnerju). Celo, kolikor je kdo imel priloznost spoznati kako taksno zvezo, so te tako izrazite, da se cutijo ze navzven. To pa zato, ker so custva v primerjavi z besedami veliko bolj nabita z energijo in je posledicno to tudi lazje zaznati.
Ker pa custva niso lahko ubesedljiva zadeva, se je potrebno na ravni ozavescanja le - teh posluzevati prijemov, ki z omejenim naborom kompetenc razuma to omogocajo. In eden takih pripomockov je namen (odvisno od konteksta tudi poslanstvo, klic, ipd.). Na zavestni ravn torej moremo uvideti namen nasega pocetja (cutiti nek klic, neko poslanstvo, vcasih celo kdo rece slediti notranjemu glasu. Zato je tako pomembno vprasanje, ki sem ga zastavil. Ker vam omogoca premisljevanje o namenu, s katerim sploh vstopate v neko zvezo.
---
Iz odgovorov v tej temi je videti visoko stopnjo odtujenosti posameznikov od custev, ki jih dozivljajo. Vecino je vprasanje spravilo v zadrego. Nekatere celo do te mere, da so ga zaceli racionalizirati (kar je sila kruto do samega sebe). Ali pa relativizirati temo (kar ni nic drugega kot beg pred izzivom).
Spet je nekatere zmotilo do te mere, da so se lotili (po stari navadi) mene kot avtorja. Kako si drznem podirati scenografijo zlaganih zivljenj, v katera so vlozili toliko truda... Sla, ki ne prinasa vsecnih novic je treba pokoncati. V forumskem smislu torej diskreditirati na osebni.
Polagam na srce vsem, ki ste zgolj brali, ali pa tudi sodelovali z odgovori... Pricnite razmisljati o namenih vasih pocetij. Tudi izven ozkega konteksta partnerske zveze. Kajti to je bistvo in ne neke lastnosti partnerja. Kajti sreca ni nic drugega, kakor dozivljanje uresnicevanja lastnih namenov (pogosto v kontekstu debate recemo sanj). To pa ne pride od zunaj. Sploh ne po lastnostih drugega. Sreca je predpogoj, da morete ljubiti. Kdor trdi, da ljubi, a hkrati ne zna izpovedati namena, zakaj bi z nekom delil lastno sreco, ta laze!
In za konec zgolj se pomemben namig. Ceprav je bilo v mnogih odgovorih zaznati nek odpor do perfektnosti/perfekcionizma, je ze sama pomisel v to smer tista, ki vam, ki ste to pisali na ta nacin, najvecja ovira, s katero si onemogocate biti srecni. Kajti namen ni nujno nekaj perfekcionisticnega. Recimo... "Ker sem naglusna, je/bo on, ki smrci ob meni brez slabe vesti smrcal se naprej, hkrati pa se bo imel h komu stinsit med sanjem." bi bil prav simpaticen nacin izrazanja sprejemanja svoje in partnerjeve pomanjkljivosti, ki izvira iz custvene vezi. In to bi bila se druga stvar, ki bi vam jo rad polozil na srce. Opustite ideje perfekcionizma. Kajti preprostost je najvisja oblika dovrsenosti! ;-)
Statistika: Objavljeno Napisal Desiderius_da_Pietri — 27 Maj 2016 23:39